close-button

Zvon želja

Zvon želja

Številnim obiskovalcem svetišča, ki od nekdaj romajo na otok, je zelo ljub zvon želja. Ko pozvonijo, se priporočijo Materi Božji in ji v veri, da jih usliši, izročajo svoje želje in prošnje.

Število izdelkov: 0    

Pozvonite na zvon želja

  • Želim si, da bi bil vse življenje posvečen Bogu in srečen.
  • Moje srce verjame, bije. Kot plemenita želja.
  • Da bi še dolgo živeli.
  • Marija, prosi Boga, da celemu ljudstvu prinese srečo.
  • Prosim za svoje zdravje in zdravje mojih najbližjih.
  • Želim si, da bi prišel v nebesa.
  • Da bi ga videla še enkrat. Pa čeprav od daleč.
  • Prosim za zdravje.

Umetnostna dediščina

Umetnostna dediščina

Poprej romanske oblikovne značilnosti Cerkve Matere Božje na jezeru je sredi 15. stoletja zamenjala gotika z dvoladijsko, križnorebrasto obokano ladjo in tristrano sklenjenim, verjetno dvopolnim ter zvezdasto obokanim oltarnim prostorom. Tako prenovljeno zgradbo je leta 1465 posvetil ljubljanski škof Žiga Lamberg. Znova so jo popravili po potresu leta 1511 (leta 1523 jo je posvetil škof Krištof Ravbar) in po potresu leta 1622. V vizitaciji leta 1601 in 1631 se že omenja tudi zidana zahodna empora – prostor, namenjen plemstvu in cerkvenim dostojanstvenikom. Sedanjo baročno obliko je stavba dobila med letoma 1685 in 1698 ob uporabi starejšega zidovja, kar je razvidno na južni zunanjščini, kjer sta prezentirani dve starejši zazidani okenci. Edini ohranjeni gotski sklepnik je vzidan na vzhodnem pročelju prezbiterija, drugi, s podobo sv. Janeza Krstnika, pa je bil še leta 1970 vzidan v kamnito ograjo v vasi Mlino. Cerkveno svetišče ima pravokotno banjasto obokano ladjo in prav tako obokani, ravno sklenjeni prezbiterij, pod katerim so ohranjeni in po načrtu arhitekta Toneta Bitenca (1920–1977) predstavljeni starejši ostanki svetišča. 
V cerkev vstopimo skozi lopo ob zahodnem pročelju, od koder vodijo stopnice tudi na pevski kor. Poleg okna nas na gotiko spominjajo tudi slikovite freske v barokiziranem gotskem prezbiteriju, ki so nastale okoli leta 1470. So delo slikarja iz kroga ali delavnice maškega mojstra, izšolanega v delavnici mojstra Bolfganga, ki je za predloge uporabil tedanje grafične predloge mojstra E. S. in nizozemske štiridesetlistne Biblie pauperum. Glede na patrocinij so verjetno prikazovale Marijin cikel, od katerega so na severni strani fragmentarno ohranjeni prizori  Oznanjenje materi Ani na njenem domu in srečanje Joahima in Ane pri Zlatih vratih. Pod njima je upodobljena Marija kot tempeljska devica, na nekdanji desni poli severne stene pa se skozi vso višino pne evharistični Kristus pod gotsko arhitekturo, ki ga spremljata angela z orodji trpljenja. 
Ohranjeni del druge polovice cikla na južni steni se začenja z Marijinim obiskovanjem in se nadaljuje s Kristusovim rojstvom v obliki Marijinega čaščenja deteta in z Obrezovanjem. Tik nad Kristusovim rojstvom se vidi še odlomek Marijinega oznanjenja, ohranil se je tudi del Predstavitve v templju in del Marijinega kronanja kot sklepne slike cikla. 
 
Od gotske opreme se je ohranil le Marijin kip iz 15. stoletja, ki je bil do leta 1955 v kapelici v vasi Mlino. Sedanja oprema, vključno s kvalitetno prižnico, je baročna. Glavni zlati oltar iz leta 1747 s krili že posega v prostor, z okrasjem pa izhaja iz tradicije oltarnih nastavkov 17. stoletja, ki predstavljajo vrh naše rezbarske umetnosti v tem času. V osrednji niši je Marijin kip, levo in desno pa je neznani rezbar upodobil cesarja sv. Henrika II. z ženo sv. Kunigundo. Ostali trije kamniti oltarji so nastali v delavnici ljubljanskega kiparja Mihaela Kuša v letu 1699. Severni stranski oltar je posvečen sv. Mariji Magdaleni, južni stranski sv. Blažu, oltar v južni stranski kapeli pa svetemu Mihaelu. Oltarne oljne slike so nastale prav tako konec 17. stoletja in imajo značilnosti beneške šole. V severni stranski kapeli, ki je bila zgrajena tako kot južna kapela konec 17. stoletja, stoji oltar sv. Ane, delo kranjskega baročnega kiparja Valentina Vrbnika, s sliko, ki izhaja iz znane Layerjeve delavnice v Kranju. 
 
Orgle so slikovito pročelje dobile v letu 1639 v delavnici celovškega mojstra Pavla Rottemburgerja. Na korni ograji je naslikan grb prošta Enzenberga, levo in desno pa visi po sedem tabel križevega pota, ki je poznobaročno delo. V cerkvi je tudi grb briksenškega škofa Janeza VIII., grofa Franca Kuenškega, ki je škofoval v letih 1680–1702. 
 
Mogočni zvonik je v spodnjem delu še gotski, osrednji del je bil pozidan po potresu 1511, ko je bil zvonik močno poškodovan in le za silo popravljen z leseno zgradbo. V njem zvonijo trije zvonovi. Večji veliki zvon je bil odlit leta 1737 v zvonarski delavnici Antona Samasse v Ljubljani, manjša zvonova sta iz delavnice Gašperja Franchija. Zvonik so temeljito prenovili šele po več prošnjah leta 1680 kamnar Jakob Požlep, zidarski mojster Janez Soklič in zidar Matija Svetina, pesek pa je nabavil Jurij Zupančič. Leta 1688 je zvonik zadela nova nesreča. Zaradi strele je pogorela streha, ki jo je leta 1690 popravil tesar Jernej Kumerdej. Današnjo podobo je streha dobila po požaru leta 1782. Zvonik je poslikan s šivanimi vogali, ohranjena je tudi slikovita ura na južnem pročelju iz 17. stoletja. Nasploh je v 17. stoletju otok doživel največ posegov. Iz tega časa je znamenito južno stopnišče, ki šteje 99 stopnic, po katerih se povzpnemo na osrednjo ploščad s svetiščem. Leta 1655 ga je dal postaviti grajski oskrbnik in zakupnik proštijskega imetja Marks Petschacher, ki je zapisan tudi na kamniti heraldični plošči na kapelici Matere božje ob stopnicah.
 
Otok so obiskovali številni romarji, ki so navadno prespali v prostorih proštije, velike nadstropne zgradbe tik ob cerkvi. Stavba pravokotnega tlorisa s štirikapno streho ima v pritličju manjša okenca, ki dokazujejo, da je bila sprva stavba pritlična. Prezidali so jo najprej v začetku 17. stoletja, leta 1787 pa so ji dodali vrhnje nadstropje, tako da sta poleg romarjev v njej lahko bivala tudi kaplan – cerkveni oskrbnik in prošt, kadar je prišel iz Briksna na Bled. V pisanih virih, kot na primer v inventarju iz leta 1669, poimenujejo stavbo gostišče in mežnarija, iz česar lahko sklepamo, da je v njej sprva bival tudi mežnar. Ker inventar iz leta 1721 omenja le še gostišče, so nedvomno v tem času mežnarja preselili v novo stavbo – mežnarijo, ki staji pod proštijo ob glavnem stopnišču. Pribrežno stavbo odlikujejo kvalitetni kamnoseški okenski okviri in portal iz peračiškega zelenega kamna tufa ali groha ter na pole poslikano pročelje. Od leta 1707, ko sta bila po zapovedi briksenškega škofa imenovana dva kaplana, so enega naselili v mežnariji, drugi pa se je takrat verjetno preselil na jezersko obalo, kjer je domnevno na lokaciji današnje vile Bled stala upravna stavba proštije, v kateri je vrsto let domovala blejska šola. Od leta 1787 je proštijska stavba na obali nasploh služila samo za šolo. 
 
Na otoku za cerkvijo stoji tudi manjša nadstropna stavba, imenovana Puščavica. Sprva lesena stavba, postavljena pred letom 1636 za duhovnika puščavnika Mihaela Waidmanna, brata tedanjega oskrbnika in poznejšega glavarja na gradu Krištofa Waidmanna, je tudi pozneje služila za druge duhovnike puščavnike, ki so se naselili na otoku, da bi v samoti in tišini zbrano molili. Kdaj je bila stavba pozidana, viri ne povedo. Sedanja oblika je iz leta 1852, ko jo je župnik Simon Peharc pripravil za prenočevanje romarjev. Istega leta je bilo zgrajeno tudi kamnito severno stopnišče, po katerem se spustimo do severne obale otoka, kjer je v kamnito brežino vkopana kapelica Lurške Matere Božje. Pot lahko nadaljujemo okoli otoka po vzhodni obali, zaraščeni z iglavci in listavci, ali po zahodni obali po peščeni poti, ki nas privede nazaj na osrednjo ploščad. Tu si velja ob zvoniku ogledati tudi baročni kip Marije Magdalene, gotski svetilnik ob južnem vhodu v cerkev in cerkveni portal iz leta 1866, ki je nastal v radovljiški podobarski in kamnoseški delavnici Ivana Vurnika. Bronasta vrata krasi relief s prizorom Oznanjenja. Do konca 17. stoletja je na tem mestu stal zunanji oltar.
 
Blejski otok je nesporno eden najpomembnejših naravnih vrednot ter kulturnozgodovinskih spomenikov v Sloveniji, zato je bil že leta 1949 zavarovan z odločbo, ki jo je leta 1999 nadomestil Odlok o razglasitvi za kulturni spomenik državnega pomena.  
 
mag. Nika Leben
 
Viri in literatura:
- Gornik, Franc. Zgodovina Blejske župnije. Celje: Mohorjeva družba, 1990.
- Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. 1. knjiga. Ljubljana: Družina, 1996.
- Resman, Blaž. Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2006.
- Resman, Blaž. Barok v kamnu. Ljubljansko kamnoseštvo in kiparstvo od Mihaela Kuše do Francesca Robbe. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1995.
- Stopar, Ivan. Bled. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 206. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2004.
- Šribar, Vinko. Blejski otok: oris zgodovine. Bled: Zavod za pospeševanje turizma na Bledu, 1999.