ZGODOVINA

O nastanku Blejskega jezera govori več legend, sicer pa je jezero ledeniškega izvora.

Otok je bil nedvomno naseljen v 7.stol.pr.n.št., nekatere najdbe pa dopuščajo možnost poselitve že v mlajši kameni dobi – neolitu. V 8. in 9. stol.n.št. je stalo na otoku manjše svetišče, posvečeno sprva Marijinemu rojstvu. Leseno kapelo so najbrž kmalu pozidali v manjšo cerkvico, ki se v pisanih virih prvič omenja leta 1185. Povečali so jo briksenški škofi, ki so leta 1004 posest dobili v dar od cesarja Henrika II. Škofi so iz svojih vrst na otoku imenovali prošta, ki je bil ponavadi najstarejši kanonik briksenške škofije. Proštova dolžnost je bila, da ob nedeljah in zapovedanih praznikih ter dvakrat med tednom v cerkvi opravi službo božjo. Ker pa ni bival na Bledu, ga je nadomeščal njemu podrejeni in od briksenškega ordinata potrjeni namestnik – kaplan. Leta 1688 je cerkev prešla pod ljubljansko škofijo. V tem času so svetišče večkrat prezidali. Poprej romanske oblikovne značilnosti je sredi 15. stol. zamenjala gotika z zašiljenimi okenskimi odprtinami in tristrano sklenjenim , verjetno zvezdasto obokanim oltarnim prostorom, ki so ga poslikali s svetopisemskimi prizori. Po potresu leta 1511 so cerkev ponovno popravili. Sedanja baročna stavba je bila sezidana leta 1698 ob uporabi starejšega zidovja.

Zvon želja , ki visi v stolpiču vrh ladijske strehe, je bil verjetno dar katerega od premožnejših faranov (po legendi mlade vdove v spomin na moža), odlil pa ga je Frančišek Patavinski iz Padove leta 1534. Kdor z njim pozvoni in tako počasti blaženo Devico, se mu izpolni želja, ki jo ima, ko pozvanja.

Večji zvon je bil odlit leta 1737 v zvonarski delavnici Samassa v Ljubljani in visi skupaj z zvonovoma iz delavnice Gašparja Franchija v mogočnem prostostoječem zvoniku. Ta je v spodnjem delu še gotski. Osrednji del je bil pozidan po potresu leta 1511, ko je bil stolp močno poškodovan in le za silo popravljen z leseno zgradbo. Temeljito so ga prenovili šele leta 1680.

Pod zvonikom si velja ogledati tudi baročni prostostoječi kip Marije Magdalene in gotski svetilnik v bližini južnega vhoda v cerkev.

Otok je največ posegov doživel prav v 17. stoletju. Iz tega časa je znamenito južno stopnišče, ki šteje skoraj sto stopnic, po katerih se povzpnemo na osrednjo ploščad s svetiščem. Leta 1655 ga je dal postaviti grajski oskrbnik in zakupnik proštijskega imetja Maks Petschacher, ki je zapisan tudi na kamniti plošči v kapelici Matere božje ob stopnišču.

Otok so obiskovali številni romarji, ki so navadno prespali v prostorih proštije, velike nadstropne zgradbe tik ob cerkvi. Vrhnje nadstropje so ji dodali leta 1787, tako da sta poleg romarjev v njej lahko bivala tudi cerkveni oskrbnik in prošt, ko je obiskal Bled.

V času 1721 so za mežnarja dogradili novo stavbo – mežnarijo, ki stoji ob glavnem stopnišču pod proštijo. V mežnariji je po letu 1707 prebival tudi kaplan.

Na otoku za cerkvijo stoji tudi manjša pribrežna stavba, imenovana Puščavica. Sprva lesena stavba, postavljena pred letom 1636 za duhovnika – puščavnika Waidmanna, je tudi kasneje služila za duhovnike – puščavnike, ki so se naselili na otoku, da bi uživali spokojni mir. Sedanja oblika je iz leta 1852, ko jo je župnik Simon Peharc uredil za prenočevanje romarjev. Istega leta je bilo zgrajeno tudi kamnito stopnišče, po katerem se spustimo do severne obale otoka, kjer je v kamnito brežino vkopana kapelica Lurške Matere božje