close-button

Zvon želja

Zvon želja

Številnim obiskovalcem svetišča, ki od nekdaj romajo na otok, je zelo ljub zvon želja. Ko pozvonijo, se priporočijo Materi Božji in ji v veri, da jih usliši, izročajo svoje želje in prošnje.

zamenjaj sliko
Število izdelkov: 0    

Pozvonite na zvon želja

  • Marija, prosi Boga, da celemu ljudstvu prinese srečo.
  • Da bi ga videla še enkrat. Pa čeprav od daleč.
  • Želim si, da bi bil vse življenje posvečen Bogu in srečen.
  • Da bi še dolgo živeli.
  • Želim si, da bi prišel v nebesa.
  • Prosim za svoje zdravje in zdravje mojih najbližjih.
  • Moje srce verjame, bije. Kot plemenita želja.
  • Prosim za zdravje.

Dediščina

Dediščina

  • Blejsko jezero je ledeniška tvorba izpred nekaj deset tisoč let, današnjo obliko otoka pa so skozi stoletja izoblikovali človeški posegi. Nekatere arheološke najdbe dopuščajo možnost poselitve otoka že v mlajši kameni dobi – neolitiku, nedvomno pa je bil otok poseljen najkasneje v 7. stoletju pr. Kr. Manjše svetišče je bilo v tem času posvečeno Marijinemu rojstvu in je skozi stoletja preraslo v romarsko cerkev Matere Božje na jezeru. Blejsko posest je briksenškim škofom podaril cesar Henrik II. leta 1004. Briksenški škofje so bili tu zemljiški gospodje vse do leta 1688, ko je cerkev prešla pod ljubljansko škofijo.

    več

    Arheološke raziskave blejskega otoka v 60. letih 20. stoletja so potrdile obstoj več lesenih bivališč, najpomembnejše odkritje pa je bilo obsežno grobišče z več kot sto grobovi iz 8. in 9. stol. po Kr. Številni pridatki v posameznih grobovih potrjujejo obstoj staroslovanskega grobišča oziroma naselbine, ki sodi v krog kötlaške kulturne skupine.

    Nedvomno je že v tem času na otoku stalo manjše svetišče, sprva posvečeno Marijinemu rojstvu. Prvotno leseno kapelo so pozneje pozidali v manjšo cerkvico s pravokotno, ravno krito ladjo in polkrožnim oltarnim prostorom – apsido. V pisanih virih se kapela prvič omenja leta 1185, ko je imela verjetno že vsaj dvoladijski prostor. Predvidevamo, da so jo povečali briksenški škofi, ki so leta 1004 posest dobili v dar od cesarja Henrika II., z nadaljnjimi darovnicami do leta 1073 pa so postali škofje zemljiški gospodje z obsežno posestjo tudi v gornjesavski dolini.

    Škofje so iz svojih vrst imenovali na otoku prošta, ki je bil navadno najstarejši kanonik briksenške škofije. Proštova dolžnost je bila, da je vsako nedeljo, na zapovedan praznik in dvakrat med tednom v cerkvi opravil božjo službo. Ker ni bival na Bledu, ga je nadomeščal njemu podrejeni in od briksenškega ordinariata potrjeni namestnik – kaplan.

    Škofje so zaradi otoka večkrat prišli v spor z Oglejem, saj je ozemlje južno od Drave sodilo v okvir oglejskega patriarhata. Prvič so spor uspešno rešili v korist briksenške škofije sredi 15. stoletja. Po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 so se spori z Briksnom nadaljevali vse do leta 1688, ko je cerkev dokončno prešla pod ljubljansko škofijo.

    mag. Nika Leben

    skrij

  •  
    Razgledni zvonik 

    Cerkev Matere Božje na jezeru

    Manjše svetišče, posvečeno Marijinemu rojstvu, je na otoku stalo že v 8. st. Prvotno leseno kapelo so pozneje pozidali v cerkvico, ki so jo kasneje večkrat prezidali in sprva romanske oblikovne značilnosti je sredi 15. st. zamenjala gotika. Večja obnova je bila potrebna po dveh potresih, prvič leta 1511 in znova leta 1622. Sedanjo baročno obliko je stavba dobila konec 17. st.

    Freske

    Freske

    Poleg okna nas na gotiko v cerkvi spominjajo tudi slikovite freske v barokiziranem gotskem prezbiteriju. Prikazujejo Marijino življenje, na severni steni vidimo le fragmente, medtem ko je druga polovica na južni steni v celoti ohranjena. 


    Slike

    Slike

    Nastanek oltarnih oljnih slik sega v drugo polovico 17. st., orgle so iz leta 1639, postaje križevega pota pa so nastale v poznem baroku.


    Oltar

    Oltarji

    Od gotske opreme v cerkvi se je ohranil le Marijin kip iz 15. st. Sedanja oprema, vključno s prižnico, je baročna. Glavni pozlačeni oltar je iz leta 1747, njegovo okrasje pa ima značilnosti 17. st. Ostali trije kamniti oltarji so nastali leta 1699.


    Zvon želja 

    Zvon želja

    Številnim obiskovalcem svetišča, ki od nekdaj romajo na otok, je zelo ljub zvon želja. Ko pozvonijo, se priporočijo Materi Božji in ji v veri, da jih usliši, izročajo svoje želje in prošnje.

     
    Cerkev Matere Božje na jezeru 

    Razgledni zvonik

    V razglednem zvoniku se nahajajo veliki in dva mala zvonova. Zvonik je v spodnjem delu gotski, osrednji del je bil pozidan po potresu leta 1511. Temeljito so ga prenovili leta 1680.

     
    Južno kamnito stopnišče

    Južno kamnito stopnišče

    Na južni strani otoku daje značilno podobo znamenito kamnito stopnišče iz 17. st. Marsikateri ženin se na svoj poročni dan po vseh 99 širokih stopnicah od jezerske obale do cerkve povzpne z nevesto v naročju.

     
    Proštija 

    Proštija

    Velika stavba ob cerkvi je bila v preteklosti namenjena duhovnikom, mežnarju in oskrbi romarjev.

     
    Mežnarija 

    Mežnarija

    V začetku 18. st. so mežnarja preselili v novo stavbo, mežnarijo, ki stoji tik ob južnem stopnišču. Mežnarijo in proštijo danes povezuje stavba, ki so jo osnovali v drugi polovici 20. st. in jo leta 2012 poimenovali Potičnica.

     
    Puščavica 

    Puščavica

    Na drugi strani otoka za cerkvijo stoji manjša stavba z imenom Puščavica. V njej je molil in ustvarjal duhovnik puščavnik.

     
    Severno stopnišče 

    Severno kamnito stopnišče

    Ob Puščavici se k jezerski obali spušča severno kamnito stopnišče. Gradnjo severnih stopnic in Puščavice umeščamo v prvo polovico 17. st.

     
    Kapela Lurške Matere Božje pri studenčku 

    Kapela Lurške Matere Božje pri studenčku

    Ob severni obali je izvir studenčka, ki se izteka v jezero. Na tem kraju je od leta 1888 v brežino vkopana kamnita kapelica Lurške Matere Božje.

    Odlok o razglasitvi kulturnega spomenika

    več

    Poprej romanske oblikovne značilnosti Cerkve Matere Božje na jezeru je sredi 15. stoletja zamenjala gotika z dvoladijsko, križnorebrasto obokano ladjo in tristrano sklenjenim, verjetno dvopolnim ter zvezdasto obokanim oltarnim prostorom. Tako prenovljeno zgradbo je leta 1465 posvetil ljubljanski škof Žiga Lamberg. Znova so jo popravili po potresu leta 1511 (leta 1523 jo je posvetil škof Krištof Ravbar) in po potresu leta 1622. V vizitaciji leta 1601 in 1631 se že omenja tudi zidana zahodna empora – prostor, namenjen plemstvu in cerkvenim dostojanstvenikom. Sedanjo baročno obliko je stavba dobila med letoma 1685 in 1698 ob uporabi starejšega zidovja, kar je razvidno na južni zunanjščini, kjer sta prezentirani dve starejši zazidani okenci. Edini ohranjeni gotski sklepnik je vzidan na vzhodnem pročelju prezbiterija, drugi, s podobo sv. Janeza Krstnika, pa je bil še leta 1970 vzidan v kamnito ograjo v vasi Mlino. Cerkveno svetišče ima pravokotno banjasto obokano ladjo in prav tako obokani, ravno sklenjeni prezbiterij, pod katerim so ohranjeni in po načrtu arhitekta Toneta Bitenca (1920–1977) predstavljeni starejši ostanki svetišča.
    V cerkev vstopimo skozi lopo ob zahodnem pročelju, od koder vodijo stopnice tudi na pevski kor. Poleg okna nas na gotiko spominjajo tudi slikovite freske v barokiziranem gotskem prezbiteriju, ki so nastale okoli leta 1470. So delo slikarja iz kroga ali delavnice maškega mojstra, izšolanega v delavnici mojstra Bolfganga, ki je za predloge uporabil tedanje grafične predloge mojstra E. S. in nizozemske štiridesetlistne Biblie pauperum. Glede na patrocinij so verjetno prikazovale Marijin cikel, od katerega so na severni strani fragmentarno ohranjeni prizori Oznanjenje materi Ani na njenem domu in srečanje Joahima in Ane pri Zlatih vratih. Pod njima je upodobljena Marija kot tempeljska devica, na nekdanji desni poli severne stene pa se skozi vso višino pne evharistični Kristus pod gotsko arhitekturo, ki ga spremljata angela z orodji trpljenja.
    Ohranjeni del druge polovice cikla na južni steni se začenja z Marijinim obiskovanjem in se nadaljuje s Kristusovim rojstvom v obliki Marijinega čaščenja deteta in z Obrezovanjem. Tik nad Kristusovim rojstvom se vidi še odlomek Marijinega oznanjenja, ohranil se je tudi del Predstavitve v templju in del Marijinega kronanja kot sklepne slike cikla.

    Od gotske opreme se je ohranil le Marijin kip iz 15. stoletja, ki je bil do leta 1955 v kapelici v vasi Mlino. Sedanja oprema, vključno s kvalitetno prižnico, je baročna. Glavni zlati oltar iz leta 1747 s krili že posega v prostor, z okrasjem pa izhaja iz tradicije oltarnih nastavkov 17. stoletja, ki predstavljajo vrh naše rezbarske umetnosti v tem času. V osrednji niši je Marijin kip, levo in desno pa je neznani rezbar upodobil cesarja sv. Henrika II. z ženo sv. Kunigundo. Ostali trije kamniti oltarji so nastali v delavnici ljubljanskega kiparja Mihaela Kuša v letu 1699. Severni stranski oltar je posvečen sv. Mariji Magdaleni, južni stranski sv. Blažu, oltar v južni stranski kapeli pa svetemu Mihaelu. Oltarne oljne slike so nastale prav tako konec 17. stoletja in imajo značilnosti beneške šole. V severni stranski kapeli, ki je bila zgrajena tako kot južna kapela konec 17. stoletja, stoji oltar sv. Ane, delo kranjskega baročnega kiparja Valentina Vrbnika, s sliko, ki izhaja iz znane Layerjeve delavnice v Kranju.

    Orgle so slikovito pročelje dobile v letu 1639 v delavnici celovškega mojstra Pavla Rottemburgerja. Na korni ograji je naslikan grb prošta Enzenberga, levo in desno pa visi po sedem tabel križevega pota, ki je poznobaročno delo. V cerkvi je tudi grb briksenškega škofa Janeza VIII., grofa Franca Kuenškega, ki je škofoval v letih 1680–1702.

    Mogočni zvonik je v spodnjem delu še gotski, osrednji del je bil pozidan po potresu 1511, ko je bil zvonik močno poškodovan in le za silo popravljen z leseno zgradbo. V njem zvonijo trije zvonovi. Večji veliki zvon je bil odlit leta 1737 v zvonarski delavnici Antona Samasse v Ljubljani, manjša zvonova sta iz delavnice Gašperja Franchija. Zvonik so temeljito prenovili šele po več prošnjah leta 1680 kamnar Jakob Požlep, zidarski mojster Janez Soklič in zidar Matija Svetina, pesek pa je nabavil Jurij Zupančič. Leta 1688 je zvonik zadela nova nesreča. Zaradi strele je pogorela streha, ki jo je leta 1690 popravil tesar Jernej Kumerdej. Današnjo podobo je streha dobila po požaru leta 1782. Zvonik je poslikan s šivanimi vogali, ohranjena je tudi slikovita ura na južnem pročelju iz 17. stoletja. Nasploh je v 17. stoletju otok doživel največ posegov. Iz tega časa je znamenito južno stopnišče, ki šteje 99 stopnic, po katerih se povzpnemo na osrednjo ploščad s svetiščem. Leta 1655 ga je dal postaviti grajski oskrbnik in zakupnik proštijskega imetja Marks Petschacher, ki je zapisan tudi na kamniti heraldični plošči na kapelici Matere božje ob stopnicah.

    Otok so obiskovali številni romarji, ki so navadno prespali v prostorih proštije, velike nadstropne zgradbe tik ob cerkvi. Stavba pravokotnega tlorisa s štirikapno streho ima v pritličju manjša okenca, ki dokazujejo, da je bila sprva stavba pritlična. Prezidali so jo najprej v začetku 17. stoletja, leta 1787 pa so ji dodali vrhnje nadstropje, tako da sta poleg romarjev v njej lahko bivala tudi kaplan – cerkveni oskrbnik in prošt, kadar je prišel iz Briksna na Bled. V pisanih virih, kot na primer v inventarju iz leta 1669, poimenujejo stavbo gostišče in mežnarija, iz česar lahko sklepamo, da je v njej sprva bival tudi mežnar. Ker inventar iz leta 1721 omenja le še gostišče, so nedvomno v tem času mežnarja preselili v novo stavbo – mežnarijo, ki staji pod proštijo ob glavnem stopnišču. Pribrežno stavbo odlikujejo kvalitetni kamnoseški okenski okviri in portal iz peračiškega zelenega kamna tufa ali groha ter na pole poslikano pročelje. Od leta 1707, ko sta bila po zapovedi briksenškega škofa imenovana dva kaplana, so enega naselili v mežnariji, drugi pa se je takrat verjetno preselil na jezersko obalo, kjer je domnevno na lokaciji današnje vile Bled stala upravna stavba proštije, v kateri je vrsto let domovala blejska šola. Od leta 1787 je proštijska stavba na obali nasploh služila samo za šolo.

    Na otoku za cerkvijo stoji tudi manjša nadstropna stavba, imenovana Puščavica. Sprva lesena stavba, postavljena pred letom 1636 za duhovnika puščavnika Mihaela Waidmanna, brata tedanjega oskrbnika in poznejšega glavarja na gradu Krištofa Waidmanna, je tudi pozneje služila za druge duhovnike puščavnike, ki so se naselili na otoku, da bi v samoti in tišini zbrano molili. Kdaj je bila stavba pozidana, viri ne povedo. Sedanja oblika je iz leta 1852, ko jo je župnik Simon Peharc pripravil za prenočevanje romarjev. Istega leta je bilo zgrajeno tudi kamnito severno stopnišče, po katerem se spustimo do severne obale otoka, kjer je v kamnito brežino vkopana kapelica Lurške Matere Božje. Pot lahko nadaljujemo okoli otoka po vzhodni obali, zaraščeni z iglavci in listavci, ali po zahodni obali po peščeni poti, ki nas privede nazaj na osrednjo ploščad. Tu si velja ob zvoniku ogledati tudi baročni kip Marije Magdalene, gotski svetilnik ob južnem vhodu v cerkev in cerkveni portal iz leta 1866, ki je nastal v radovljiški podobarski in kamnoseški delavnici Ivana Vurnika. Bronasta vrata krasi relief s prizorom Oznanjenja. Do konca 17. stoletja je na tem mestu stal zunanji oltar.

    Blejski otok je nesporno eden najpomembnejših naravnih vrednot ter kulturnozgodovinskih spomenikov v Sloveniji, zato je bil že leta 1949 zavarovan z odločbo, ki jo je leta 1999 nadomestil Odlok o razglasitvi za kulturni spomenik državnega pomena.

    mag. Nika Leben

    Viri in literatura:
    – Gornik, Franc. Zgodovina Blejske župnije. Celje: Mohorjeva družba, 1990.
    – Höfler, Janez. Srednjeveške freske v Sloveniji. 1. knjiga. Ljubljana: Družina, 1996.
    – Resman, Blaž. Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem. Ljubljana: Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, 2006.
    – Resman, Blaž. Barok v kamnu. Ljubljansko kamnoseštvo in kiparstvo od Mihaela Kuše do Francesca Robbe. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1995.
    – Stopar, Ivan. Bled. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 206. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2004.
    – Šribar, Vinko. Blejski otok: oris zgodovine. Bled: Zavod za pospeševanje turizma na Bledu, 1999.

    skrij

  • Legendi o nastanku Blejskega otoka

    Po ljudskem izročilu je Blejski otok nastal v davnih časih iz travnikov in pašnikov, sredi katerih je na gričku stala Marijina kapelica. Na pašnikih se je pasla drobnica, ki je pogosto zašla v nezavarovano kapelico. Brezbrižnim ljudem ni bilo mar, da so ovce skrunile sveti kraj. Ker se kljub božjim opozorilom, naj kapelico ogradijo, niso zganili, je Bog ukrepal tako, da je pašnike zalil z vodo in s tem ogradil kapelico.

    Tam, kjer je danes Blejsko jezero, v starih časih ni bilo vode, ampak dolina, sredi katere je stal hrib z velikansko skalo na vrhu. V mesečnih nočeh so se ob tej skali zbirale gorske vile in plesale. V zeleni dolini in na strmih tratah hriba so podnevi pastirji pasli ovce. Ovčice so popasle tudi travo, ki je rasla okrog skale na hribu. Zato so se nekega dne vile razjezile in pastirjem zagrozile: "Če ne boste ogradili skale na vrhu hriba, da bi vaše ovce ne popasle naše trave, jo bomo ogradile me!" Vilinskim grožnjam pa so se pastirji samo smejali in še naprej pustili svoje ovce na hrib, kjer so pomulile vso travo okrog vilinske skale. Zaradi tega si je neko noč najmlajša in najlepša vila med plesom na trdi zemlji zlomila nogo. Vile so se maščevale nad neposlušnimi pastirji. Z bližnjih planin so priklicale vodo, ki je prihrumela v dolino in jo zalila, da je samo še hribček s skalo gledal iz nje. Tako so si gorske vile ogradile skalo na hrib, kjer so poslej nemoteno plesale v mesečnih nočeh. Tako je nastalo Blejsko jezero z zelenim otokom. (zapisala Dušica Kunaver)

    Legenda o zvonu želja

    Na blejskem gradu je živela mlada gospa. Razbojniki so ji ubili moža in ga vrgli v jezero. V spomin nanj je zbrala vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvonček, da ga daruje Mariji na jezeru. Med vožnjo na otok se je razbesnela nevihta in čoln je potonil v jezerskih globinah. Vdova je vse svoje premoženje darovala za gradnjo Marijine cerkve na otoku in se v svoji žalosti umaknila v samostan v Rimu. Papež je po njeni smrti na Blejski otok poslal drug zvon, na katerega ljudje že vse od takrat radi pozvanjajo ter se ob tem s svojimi željami in prošnjami obračajo po pomoč k Materi Božji na jezeru.